14.06.2009
Kamen okoli vratu.
Jah, GG ni odstopil, kurc. Se strinjam s Kosom, čeprav zadeva še zdaleč ne obsega proporcev “moralne katastrofe”, ki jo ob tem doživljajo SDS-ovci in druščina…
-
Tokrat več introspektivnega dilemovanja…
Z ženskami sem imel v življenju dosti sreče. Definitivno več kot pameti. Definitivno več kot bi bilo “fer”. Jp, bil sem frajer, pametnjakovič, carče, napihnjen tinejdžer. Ne lep, ampak glasen. Moja narava je visoko ekstrovertirana, pri navezovanju stikov nikoli nisem imel posebnih težav. Pri ženskah jih še posebno ni bilo.
Moj pogledi na celoten ženski “biznis” pa so tudi skozi zadnjo fazo odraščanja, in nekaj zvezami, ostali srednješolski, torej skoncentrirani predvsem na telesni vidik. In akoravno sem se svojih simplističnih pogledov v celoti zavedal, se jih sramoval in jih držal zase, sem kmalu začuden ugotovil, da jih delim z mnogimi, že povsem odraslimi, dedci. Ta uteha mi je prišla čisto prav, saj je obstoječe stanje pod pretvezo normalnosti, ohranjala pri življenju.
K ohranjanju omenjene miselne stagnacije pa so v končni fazi dodale še neuravnovešena razmerja z ženskami, ki so bile tudi same docela zmedene, neodločne, predvsem pa hladne. Takšne družbe se naveličaš po ekspresnem postopku in se je brez odvečnega kufra slabe vesti na plečih, tudi z lahkoto iznebiš. In res sem se je.
Vmes je končno prišla še zveza s preprosto, čutečo punco, s katero pa nama žal nama ni uspelo navezati pristnega odnosa. Celotni odnos je bil kmalu zreduciran na eno mučna vleko že tako prerazvlečenih, namišljenih emocij z njene ter naveličanosti z moje strani. Kar sva vedela oba. In sva šla narazen. Malce je zaskelelo, a še zdaleč ne toliko, da bi ozrl. In tudi ona se ni. Tisti dan, ko sem jo pustl, sem bil srečen. Izgubil sem seks, a pridobil osebno svobodo, ki je (kar se mene tiče) tako ali tako vedno prevladala. Pri tem nekaj velja opomba, da pravega seksa tako ali tako nisem poznal. Hiter fukec je bil vrhunec in to ne samo dobesedno – bil je najbližje porničem, ki so bili skozi mladost edini institucionaliziran vir moje seksualne vzgoje…
Z Majo sva skupaj že slabo leto. Če začnem, kjer sem ostal – seks je čudovit. Krasno se ujameva. Saj ne, da bi bila to edina stvar. S čimer hočem reči, da je punca dosegla nekaj, kar ni uspelo nikomur pred njo – precej radikalno je razširila poprej sramotno ozek okvir, v katerem se mi je kazal nasprotni spol. Naenkrat sem bil zaljubljen in to še zdaleč ne samo v telo. Koncept najine zveze je bil zame povsem revolucionaren – vse kar sem dal od sebe, sem nazaj dobil vsaj podeseterjeno. Kljub mačističnemu bulšitu za tipa najverjetneje ni boljšega občutka od odkritega izkaza ljubezni, s katerim tvoja ženska ne špara. In jaz, revež, sem tega odkril šele z njo. Preprosta formula: fant ima rad punco+punca ima rada fanta=partnerska sreča, se mi je nekaj časa zdela univerzalna in absolutistična. Pa vendar…
…je grozna besedna zveza, ki pri gornji formuli ne bi smela kaj iskati. Ne bi smela pa seveda pomeni, da je resnica drugačna. Ne bi smela pomeni, da je absolutna formula zatajila. Fant je namreč zopet zahrepenel po neki svobodi, ki jo prinaša samsko življenje. In tu nastopi dilema, težka kot biblični mlinski kamen. Kaj sedaj??
Punce, ki me ima iskreno rada, s katero se imam lepo, punce, katero moje napake le še bolj privlačijo, punco, ki me razume in ceni, ne glede na nesporno težavnost mojega karakterja, punce, na katero me vežejo samo in izključno samo lepi spomini, seveda ne morem odsloviti kot poštarja, ki mamkam nosi penzije..
Pravzaprav sploh ne vem, če jo lahko odslovim. Pravzaprav sploh ne vem, če jo želim zares odsloviti. Moja naivno – romantična plat mi pravi, da bom s tem morebiti zavrgel žensko svojega življenja. Da gre samo za trivialen sindrom neizživetega dečka. Da mi bo žal. Ne moreš dvakrat stopiti v reko. Žalostne misli, težke misli.
Moja pragmatična plat si želi svobode, pri teh letih si (24) ne želi vezave na eno žensko, si želi divjaštva, igrivosti in norosti. In če tega ne izživim, mi bo (zopet) žal. In tudi v to reko ne moreš stopiti dvakrat.Ko si jo zamudil, je konec in cepetajočih nog si s spominom na svojo neodločnost, brezjajčnost, bedaštvo ostal sam.
Včasih prevlada ena, včasih druga. Vmesne poti skorajda ni. In kakor vedno, je najslabši scenarij apatično premlevanje obeh opcij, brez končne odločitve. To pa je trenutna realnost, ki vedno manj slišno tiktaka in opozarja, da čas na tem svetu še zdaleč ni neskončna kategorija.
Znamenja iz nebes pa od nikoder…
12.06.2009
Oj Svetlana, kdaj boš spet moja bela gospa?
Dol mi visi za tisto klofuto. Če zanemarimo splošno neupravičenost izvajanja kakršnegakoli nasilja, je bila simpatična. Kar predstavljajte si, kako stara gospa sredi belega dneva, sredi bele Ljubljane, na (belem) prehodu za pešce, oklofuta enega starejšega dedca. Svetlana pač.
Kakor večina, sem velikih oči, še ogromnejših ušes, zrasel na njenih pravljicah. Poslušal sem jih še in še, mati so mi jih morali neutrudoma brati, dokler jim ni pošla sapa. In zrasel sem v prepričanju, da je njihova avtorica z angleskim imenon, tudi v resnici takšna puhasta, mehka, angelska gospa. Z belimi lasmi.
In potem sem jo prvič videl in si misli, pa kdo je ta vranjelasa čarovnica? Kje je moja Svetlana? Kje je bela gospa z žametnim glasom?
Ampak s časom sem se je navadil. Tudi na hladni govor, na ostra stališča, na muhavost, na ostro nasprotje med tem, da piše prekrasne pravljice in hkrati “ne mara otrok.” Ponotranjil sem realno Svetlano in postala mi je všeč. Pravzaprav je začela simboliziralti prototip ostre, ravno prav nečimrne, samovoljne umetnice. Svetlana pač. Carica.
Redko se je pojavljala v javnosti. Tako je še povečevala status nad-umetnice, ustvarjalke, ki je za vsakodnevne (politično-aktualne) zdrahe preširoka. Saj to vendar je eden od kriterijev vrhunskega umetnika. Bila je predobra za javni spekter medpolitičnih podtikanj, delitve na pravične naše in na krivične vaše, na vse prepogosta poenostavljanja in posplošitve, značilne za modus operandi zdravorazumske preprostosti in krvi željnih množic. Kje pa, to že ni Svetlana.
Potem sem jo videl, kako ni sprejela tiste zloglasne Prešernove. Vse skupaj mi ni bilo preveč jasno, nisem se poglabljal. “Je že imela svoj razlog, ki četudi samosvoj, je bil gotovo legitimen. Svetlanin pač.” Nikoli si ne bi mislil, da nagrade ni sprejela zato, ker jo je hkrati dobil tudi neki pater slikar. In to ne zaradi utemeljitve, katere ost bi se dotikala njegove umetnosti, temveč zaradi tega, ker je pater, učitelj v Cerkvi. Kakor da nekdo, ker je pripadnik neke organizacije, ne more biti vrhunski umetnik. Čudno. Ampak okej, sem si djal. Malo bizarno, ampak okej - Svetlana pač.
Svetlana se je začela vedno bolj pojavljati. Preko svojih člankov v Sobtoni, na novinarskih konferencah, na nastopih itd., itd. In nenadoma je konstantno grmela proti Cerkvi in vernikom. Ognjevito, sistematično, nepremišljeno, s sovraštvom, z ognjem. “Evropa je začela s prihodom krščanstva propadati,” je dejala med drugim. Pa “da samo bebci lahko verujejo v krščanske pravljice”, pa, da “v Kočevskem rogu že ni nobenih žrtev, so pa na Urhu” (kjer so domobranci masakrirali partizane). Njen nekritični oziroma neselektivno kritični diskurz je začenjal spominjati na diskurze krvi željne drhali. Konkretneje, v mnogih segmentih je bil sumljivo podoben kakšnemu Jelinčičevemu. Cerkev je vir vsega zla, je na njenem seznamu, sicer standardnih, sovražnih “drugih” (pedrov, čefurjev, črncev). Svetlana pač?
Razočaranje pač. Ne razumite me napak – nikakor ne nastopam v vlogi advokata Rimsko-katoliške cerkve. Ta ima svoj (precej zajeten) jerbas grehov, ki jih poznamo in obsojamo vsi – od nedavnih, ogabnih pedofilskih afer do katastrofičnih, zgodovinskih epizod križarjenja, inkvizicije, pa še česa, za kar človeštvo že lep ćas zaman čaka opravičila. Cerkev zase trdi, da je “Božja institucija” pa vendar tega ne vrejame nihče, ki je pri pravi. In ravno v tem grmu se skriva izmuzljivi zajec – Cerkev so večinoma ljudje, posamezniki, ki so lahko docela omejeni in zreducirani na ozke okvirje svojih preprostih prepričanj, kakor so lahko to širokogrudni razsvetljenci, ki so pač verni. Od Friztlov do Terez, torej. Sto ljudi, sto čudi, človeški kolektiv pa pika. Nikakor pa ne samo eno (ali drugo). Tukaj so seveda izvzete dosstojanstvene, cerkvene glave, ki krojijo cerkveno politiko.
Seveda ima Svetlana pravico do komentiranja česarkoli hoče, kakorkoli hoče, akoravno je komentiranje degradirano na besno grmenje. A s tem se iz pozicije vzvišenega umetnika, podobe, ki jo je pridno hranila in negovala vsa ta leta, sunkovito spušča na nivo cenenih politikantov, Jelinčičev, argoantnežev, drhali. Bela gospa, ki je postala črna umetnica, je sedaj samo še grenka starka s fiskno obsesijo nerazumne sovražnosti. A žal je s sovražnostjo tako, da le redko ostane fiksna. Škoda.
-
Glede trenutno zasebnosti bi omemba česarkoli, hkrati že nakazala neko vrednost omembe, le ta pa je trenutno, vsaj kar se tega dneva tiče, nična. Torej nič.
11.06.2009
Prva
Na Evropske volitve nisem nisem šel. Kljub temu, da sem imel preveč časa in čisto nič dela. In v tem, da nisem šel, sem prav užival. Res. Ne razumite me narobe – sem velik pristaš demokracije…samo ne slovenske.
Volil bom par voslov, ki mi bodo 5 let, polni zašpehanih, sočnih dnevnic, kazali sredince, pajade! Rajši cel dan z desno roko v prešvicanih gatah preživim pred (slaboumnim) televizijskim programom …
S predvolilnih nastopov sem razbral samo in izključno eno – da so gospodje konkretni približno toliko kot so bile one dni konkretne pitije v Delfskem prenočišču - treh čistih o tem, kaj sploh želijo, kaj bi tam delali, KAJ EVROPSKI PARLAMENT SPLOH JE, ni bilo. Namesto tega samo floskule, floskule, floskule…”Naredil bom vse za zaščito slovenskih interesov…”.
“Kaj pa vi g. Tainta?”
“Tudi jaz bom naredil vse za zaščito slovenskih interesov.”
In potem se je oglasil še tretji, ki je rekel “da bo naredil ABSOLUTNO vse za zaščito slovenskih interesov.”
Doslej sem šel na vse volitve brez izjeme. Tokrat ne. In še bolje – sploh se nisem počutil krivega! Jebite se! Z domovinskimi dolžnostmi sem si obrsal rit. In ne krivite mene, ne morete me. Dobro veste to, kar vem jaz. Da se iz nas delajo norca. Floskule mi!
Dobro sem se počutil. Komaj čakam, da NE grem na državnozborske. Se ne vidimo.
–
Kar se tiče introspektive, bi lahko rekel, da se nahajam v nekakšni napol mlačni, napol sladki mlakuži. Dosti brezdelja, nekaj malega neizpolnjujočega dela, na nesrečo fakultetnega.
Ljubica me dela ljubosumnega. Včasih bi jo najraje res hudo prizadel…ne vem zakaj, se mi zdi, da bi se potlej morje umirilo. Po katastrofi je zmeraj spokojno, energija se sprosti. Ampak potem bi bil svinja. Težko je biti svinja, kadar se trudiš biti dober. Vsaj do tistih, ki te imajo radi. In ne sovražiti ostalih…
